Močna čebelja družina se ne ustvari spomladi, temveč v drugi polovici poletja in jeseni. Kakovost zimskih čebel je rezultat pravočasnega krmljenja, prostora za zaleganje, dobre matice in učinkovitega obvladovanja varoje.

Število čebel delavk v čebelji družini se med letom močno spreminja:

• V dobro razviti družini je ob vstopu v zimo približno 20.000 do 25.000 čebel.

• Do zgodnje pomladi (navadno v začetku marca) se to število zmanjša na približno 12.000 do 15.000 čebel.

• V času glavnih paš pa lahko močna družina doseže vrhunec z 40.000 do 60.000 čebelami.

Cilj vsakega čebelarja je, da družine spomladi vstopijo v razvoj z dovolj čebelami, dobro matico, zadostnimi zalogami hrane in s čim manjšo obremenitvijo z varojo. Le taka družina lahko hitro razširi zalego, vzredi številne pašne čebele in izkoristi potencial spomladanskih ter zgodnjepoletnih paš.

Močna družina se ustvari mnogo prej – v drugi polovici poletja in jeseni. Takrat čebelar z odločitvami o prostoru za zaleganje, krmljenju, zatiranju varoj, menjavi slabih matic in združevanju šibkih družin neposredno odloča o tem, kakšne čebele bodo prezimile. Pri tem ključno je, da so zimske čebele vitalne, dobro prehranjene, fiziološko mlade in čim manj izčrpane. Zimska čebela je posebej pripravljena dolgoživa čebela z razvitim maščobnim telesom in ohranjenimi krmilnimi žlezami. Prav te čebele bodo vzdrževale zimsko gručo in spomladi vzredile prvo generacijo mladih čebel.

1. Najpomembnejše so čebele, vzrejene konec poletja

Raziskave o življenjski dobi čebel, ki prezimujejo, kažejo, da čas izleganja močno vpliva na njihovo sposobnost preživetja zime in sodelovanja pri spomladanskem razvoju družine.

Po podatkih, ki jih v starejši sovjetski čebelarski literaturi navaja S. A. Rozov (sovjetski čebelarski avtor in raziskovalec), je smrtnost čebel glede na čas izleganja naslednja:

Iz teh podatkov je razvidno, da so za prezimovanje najdragocenejše čebele, ki se izležejo konec avgusta in v septembru. Te čebele imajo največ možnosti, da dočakajo pomlad in sodelujejo pri vzreji prve spomladanske zalege.

Za čebelarja to pomeni jasno nalogo: v juliju in avgustu mora družini omogočiti razmere, v katerih bo matica lahko zalegala, čebele pa bodo lahko vzgojile kakovostne dolgožive zimske čebele. Če v tem času zamujamo s krmljenjem ali dovolimo preveliko razmnožitev varoj, bomo posledice videli šele pozimi ali zgodaj spomladi – ko je za ukrepanje že prepozno.

2. Priprava na zimo se začne že po glavni paši

V slovenskih razmerah se resna priprava na zazimitev začne po koncu glavnih paš, pogosto že v juliju oziroma najpozneje v začetku avgusta. V tem obdobju se v naravi zmanjša dotok nektarja, matica lahko omeji zaleganje, varoja pa dosega vedno večjo številčnost. Čebele, ki se izležejo iz julijske zalege, morajo oskrbeti avgustovsko in septembrsko zalego, iz katere se razvijejo dolgožive zimske čebele.

Prostor za zaleganje

Matica mora imeti v drugi polovici poletja dovolj praznih, primernih celic za zaleganje. Če je plodišče zapolnjeno z medom, mano ali sirupom, se zaleganje prehitro zmanjša. Pri močnih družinah v AŽ-, LR- ali drugih standardnih panjih je zaželeno, da imajo konec julija približno 5 do 6 satov pretežno pokrite zalege.

Pravočasno krmljenje

Če v naravi ni dovolj hrane, moramo družinam pravočasno dodati sladkorno raztopino. Namen krmljenja je tudi razbremenitev zimskih čebel – hrano naj predelajo predvsem poletne čebele, ne pa dolgožive zimske čebele. Zamujeno krmljenje v drugi polovici septembra prisili zimske čebele v predelavo sirupa, s čimer porabljajo energijo in telesne zaloge, ki bi jih morale ohraniti za zimo. Dobro je, da so osnovne zimske zaloge urejene že do konca avgusta oziroma v začetku septembra.

Varoja – odločilni poletni dejavnik

Varoja ne škoduje samo s sesanjem hemolimfe oziroma maščobnega telesa, temveč predvsem kot prenašalka virusov. Če se zimske čebele razvijajo v zalezi, ki je močno obremenjena z varojo, bodo krajše živele in slabše prezimile. Pozno jesensko ali zimsko zatiranje je pomemben del oskrbe, vendar samo po sebi ne more popraviti škode, ki jo varoja povzroči že med vzrejo zimskih čebel.

3. Avgustovsko zaleganje je naložba v pomlad

Pri močnih družinah je zaželeno, da imajo konec avgusta več satov zalege, iz katere se bodo izlegle čebele, namenjene prezimovanju. Če zimske čebele niso predelovale večjih količin sladkorne raztopine, če niso bile pretirano obremenjene z vzrejo pozne zalege in če so se razvijale ob zadostni količini kakovostnega cvetnega prahu, ostanejo fiziološko mlade. Imajo bolje razvito maščobno telo, več beljakovinskih rezerv in ohranjene krmilne žleze. Prav te lastnosti odločajo o tem, ali bo družina februarja in marca sposobna hitro začeti razvoj.

4. Prezimovanje močne družine

Močna družina z 20.000 do 25.000 čebelami oblikuje strnjeno in stabilno zimsko gručo. Takšna gruča:

• Lažje vzdržuje potrebno mikroklimo.

• Porabi manj hrane in energije na posamezno čebelo.

• Se lažje pomika za hrano.

• Zagotavlja večjo varnost matici.

Šibke družine imajo povsem drugačne težave. Manjša gruča težje ohranja toploto, posamezne čebele so bolj obremenjene, poraba hrane na čebelo je večja, gibanje po satju pa je oteženo. Če se gruča ob hladnem obdobju odmakne od hrane, lahko družina propade tudi takrat, ko je v panju še dovolj zalog.

5. Moč izzimljene družine določa spomladanski razvoj

Za vzrejo ene mlade čebele je potrebnih več zimskih čebel, saj morajo greti zalego, pripravljati hrano za ličinke in vzdrževati mikroklimo v plodišču. Na začetku leta se zalega razvija predvsem iz telesnih rezerv zimskih čebel.

Močne družine v ugodnih razmerah v začetku marca pogosto dosežejo prelomno razvojno točko – trenutek, ko se začne izlegati več mladih čebel, kot jih dnevno odmre. Od tu naprej se družina razvija vse hitreje. Popolna zamenjava zimskih čebel z mladimi spomladanskimi čebelami se običajno zaključi v aprilu.

6. Zakaj je  močna družina uspešnejša od šibke? 

7. Kaj naj čebelar preveri pred zimo?

Pred zazimitvijo naj čebelar pri vsaki družini oceni naslednje dejavnike:

• Moč družine

• Kakovost in starost matice

• Obseg zalege v poznem poletju

• Količino in razporeditev hrane

• Prisotnost cvetnega prahu

• Napadenost z varojo

• Zdravstveno stanje zalege

• Primernost satja

• Tesnjenje panja in zaščito pred škodljivci

Zdravstveno šibkih, brezmatičnih ali bolnih družin ni smiselno za vsako ceno ohranjati do pomladi. Pogosto je boljša rešitev pravočasno združevanje z močnejšimi družinami ali menjava matice.

Zlato pravilo čebelarja: Družina, ki jeseni komaj preživi, spomladi redko postane dobra gospodarska družina. Družina, ki v zimo vstopi močna, zdrava in dobro oskrbljena, pa ima veliko več možnosti za uspešen razvoj in dober izkoristek paše.

Zaključek

Uspešno prezimovanje ni naključje, ampak rezultat pravočasnega dela. Močne zimske čebele se ne vzredijo pozimi, temveč konec poletja. Julij, avgust in september so odločilni meseci za naslednjo čebelarsko sezono.

Spomladi ne rešujemo več napak iz poletja, temveč samo še vidimo njihove posledice. Čebelar, ki pravočasno poskrbi za močne, zdrave in vitalne zimske čebele, bo imel spomladi družine, ki se hitro razvijejo, bolje izkoristijo pašo, so odpornejše proti boleznim in imajo večji donos medu. Zato je skrb za zimske čebele ena najpomembnejših nalog sodobnega čebelarjenja