Kanibalizem pri čebelah je naraven pojav, pri katerem čebele ob pomanjkanju hrane, vode, cvetnega prahu ali ob večjem stresu odstranijo oziroma pojedo del zalege. S tem zmanjšajo porabo hrane in poskušajo ohraniti preostali del družine. Najpogosteje so prizadeta jajčeca in mlade ličinke.

Čebelar pojav pogosto opazi kot nenadno zmanjšanje obsega odprte zalege, čeprav je bila družina še nekaj dni prej v močnem razvoju. To ni vedno znak bolezni, temveč je lahko posledica vremenskega, prehranskega ali drugega stresa. Pri presoji moramo zato vedno pogledati celotno sliko: vreme v zadnjih dneh, količino hrane, vnos cvetnega prahu, moč družine, stanje matice, prisotnost bolezni in morebitne stresne dogodke, kot so selitev, rop ali večji posegi v panj.

Kanibalizem med spomladanskim razvojem

Spomladi je čebelja družina zelo občutljiva. Matica začne intenzivneje zalegati, poraba hrane se hitro poveča, čebele pa morajo za normalno vzrejo zalege zagotoviti med oziroma sladkorno hrano, cvetni prah, toploto in vodo. Težava nastane, kadar se po nekaj toplih dneh, ko se družina lepo razširi, vreme nenadoma poslabša. V naših razmerah ni redko, da se zgodaj spomladi v nekaj dneh zvrstijo sonce, veter, dež, mraz in celo sneg. V toplem obdobju čebele izletavajo, prinašajo vodo, cvetni prah in nektar ter širijo gnezdo. Matica zalega večje površine satja, mlade čebele pa oskrbujejo ličinke.

Če nato pride sedem, deset ali več hladnih dni, čebele ne morejo več redno izletavati. Ne prinašajo dovolj vode, dotok cvetnega prahu se prekine, poraba hrane v panju pa ostane velika. Zalega potrebuje stalno oskrbo, čebele pa morajo obenem vzdrževati primerno temperaturo gnezda. V takih razmerah družina sama uravnava obseg zalege. Če nima dovolj sveže hrane, vode ali dovolj čebel dojilj, začne odstranjevati del najmlajše zalege. Čebelar v panju nato opazi, da se je površina zalege zmanjšala, čeprav družina na prvi pogled ni bolna.

Za normalen spomladanski razvoj zato niso dovolj samo zaloge medu. Enako pomembni so cvetni prah, voda in dostopnost hrane v bližini gnezda. Čebele lahko imajo v panju pokrit med, pa ga v hladnem vremenu ne morejo dovolj hitro uporabiti, zlasti če je oddaljen od zalege ali kristaliziran. Čebelar mora v takšnih obdobjih spremljati vreme, moč družine, količino hrane, obseg zalege in vnos cvetnega prahu.

Na stojišču naj bo že zgodaj spomladi urejeno napajališče. Voda naj bo plitva, dostopna in opremljena s plavajočim materialom, mahom, kamenčki ali lesenimi deščicami, da se čebele ne utapljajo. Kadar hladno vreme traja več dni in čebele ne morejo izletavati, lahko čebelar po potrebi pomaga z dodajanjem manjših količin redkejše sladkorne raztopine, na primer v razmerju 1: 1. Krmljenje opravimo v najtoplejšem delu dneva, v količinah, ki jih družina lahko hitro prevzame, in tako, da ne povzročimo ropa. Namen ni pretirano spodbujanje zaleganja, temveč pomoč družini, ki že ima zalego in potrebuje tekočo hrano.

Kanibalizem na poletnih pašah

Kanibalizem se lahko pojavi tudi poleti, predvsem takrat, ko čebelar pričakuje dobro pašo, v naravi pa nektarja dejansko ni. Rastline lahko lepo cvetijo, vendar zaradi suše, vetra, prenizkih ali previsokih temperatur ne medijo. To se lahko zgodi na lipovi, travniški, kostanjevi ali kateri drugi paši.

Takšna leta so nevarna zato, ker cvetenje čebelarja lahko zavede. Na zunaj je videti, da je paša odlična, tehtnica pa ne pokaže prirastka. Če čebelar čebele na paši obišče samo občasno, lahko spregleda, da družine porabljajo zaloge. V času glavnih poletnih paš so družine močne, imajo veliko zalege in veliko porabo. Če nektarja ni, se stanje hitro poslabša. Ob pomanjkanju vnosa čebele najprej omejijo vzrejo nove zalege. Matica lahko zmanjša zaleganje, čebele pa začnejo odstranjevati jajčeca in mlade ličinke.

Če brezpašno obdobje traja dlje, se izguba zalege poveča. Posledice se lahko poznajo še jeseni, saj ima družina premalo mladih čebel in gre v zimo oslabljena. Pogosto se zgodi, da čebele v takšnih razmerah ne porabijo takoj pokritega medu, zlasti če je oddaljen od gnezda ali če ga hranijo kot varnostno zalogo. Zato mora čebelar oceniti, ali ima družina dovolj hrane v bližini zalege in ali je vnos iz narave res prisoten. Zanašanje samo na cvetenje rastline ni dovolj. Najbolj zanesljivi pokazatelji so tehtnica, pregled medišča in obnašanje čebel. Če paša odpove, je treba po potrebi pravočasno dodati hrano. Krmljenje naj bo zvečer, panji naj bodo dobro zaprti, žrela po potrebi zožena, razlit sirup pa takoj odstranjen. S tem zmanjšamo nevarnost ropa.

Kanibalizem med selitvijo čebel

Posebna oblika stresa nastane pri selitvi čebel. Med prevozom so čebele zaprte, vznemirjene in ne morejo normalno izletavati. Če prezračevanje ni dobro urejeno, se temperatura v panju hitro dvigne, zrak postane slabši, čebele se zberejo v zgornjem delu panja, povečata se poraba hrane in potreba po vodi. V takih razmerah lahko pride do pregrevanja, dušenja, odmrtja čebel in tudi do izgube dela zalege.

Nekateri čebelarji opažajo, da se po selitvi rojilno razpoloženje zmanjša. To ni nujno posledica tega, da bi bila nova lokacija za čebele boljša, temveč je lahko posledica prekinitve razvoja, izgube dela zalege ali stresa med prevozom. Če družina med selitvijo izgubi večji del odprte zalege, se lahko rojilni nagon začasno zmanjša, vendar je to za družino izguba, ne uspešen ukrep.

Pri selitvi je zato najpomembnejše dobro prezračevanje. Panji morajo biti trdno zaprti, zavarovani pred premikanjem in hkrati dovolj zračni. Priporočljiva so mrežasta dna, transportne mreže ali drugi načini, ki omogočajo pretok zraka. Zgornje prezračevanje samo po sebi ni vedno dovolj, ker se čebele ob vznemirjenju pogosto zberejo tam, kjer je zračni tok, in ga lahko delno zaprejo. Selitev je najbolje opraviti v hladnejšem delu dneva, praviloma zvečer, ponoči ali zelo zgodaj zjutraj. Izogibamo se vročini, daljšemu stanju na soncu in nepotrebnim postankom. Selitev z odprtimi žreli je mogoča samo v posebnih okoliščinah, ob ustrezni opremi, izkušnjah in odgovornosti čebelarja. Za večino prevozov je varnejše, da so panji zaprti z zračno mrežo, ki preprečuje uhajanje čebel, hkrati pa omogoča dobro prezračevanje.

Sklep

Kanibalizem pri čebelah ni nujno znak bolezni, temveč opozorilo, da je družina pod pritiskom. Najpogosteje se pojavi ob nenadnih vremenskih preobratih spomladi, ob pomanjkanju vode, cvetnega prahu ali nektarja poleti ter ob stresu med selitvijo. Naloga čebelarja je, da takšne razmere pravočasno prepozna. Družini mora zagotoviti dovolj dosegljive hrane, varen vir vode, primerno velik prostor, dobro prezračevanje in čim manj nepotrebnega stresa. Dober čebelar zato ne opazuje samo cvetenja v naravi, temveč tudi tehtnico, zalego, obnašanje čebel in vremensko napoved.