Za čebelarje se novo čebelarsko leto v resnici ne začne spomladi, temveč že julija in avgusta. Prav v tem obdobju se odloča, kako močne bodo družine vstopile v zimo in kako uspešen bo njihov spomladanski razvoj. Naloga čebelarja je, da družinam pravočasno zagotovi dovolj hrane, hkrati pa ne izčrpa mlade generacije zimskih čebel.
Osnovno pravilo pri pripravi na zimo je preprosto: čebele morajo imeti dovolj zalog, dovolj prostora za zalego in dovolj cvetnega prahu za vzrejo dolgoživih zimskih čebel. V praksi pa je to ravnovesje zahtevno, saj moramo v poznem poletju hkrati spodbujati razvoj družine in postopno dopolnjevati zimske zaloge.
Med čebelarji se pogosto pojavlja vprašanje, ali za krmljenje uporabiti redkejši sirup v razmerju 1 : 1 ali gostejši sirup v razmerju 2 : 1. V poznem poletju se kot zelo uporabna sredina kaže razmerje 3 : 2 v korist sladkorja, kar pomeni približno 60-odstotno koncentracijo sladkorja.
Tak sirup je dovolj gost, da čebelam ni treba izhlapevati toliko odvečne vode kot pri redkejšem sirupu, zato jih manj obremenjuje. Hkrati pa ni tako gost kot razmerje 2 : 1, pri katerem se lahko v hladnejših nočeh poveča nevarnost kristalizacije v satju ali krmilniku. Zaradi primerne gostote ga čebele hitro jemljejo, kar omogoča učinkovito dopolnjevanje zalog.
Tudi slovenski čebelarski viri poudarjajo pomen postopnega krmljenja po zadnji paši, saj s tem izkoristimo poletne čebele za predelavo sladkorne raztopine, hkrati pa v družini ustvarjamo občutek donosa iz narave. Hrano dodajamo ob mraku, ko čebele ne izletavajo več, in v količinah, ki jih lahko hitro pospravijo.
Količina potrebne zimske zaloge je odvisna od moči družine, tipa panja in načina prezimovanja. V praksi se pogosto navaja, da mora imeti močna družina za varno prezimovanje približno 14 do 18 kilogramov zaprtih zalog hrane. Viri Čebelarske zveze Slovenije opozarjajo, da mora zaloga zadostovati do konca marca prihodnjega leta, presežek pa lahko spomladi uporabimo pri družinah, ki jim hrane primanjkuje.
Pri krmljenju ni pomembna samo skupna količina hrane, temveč tudi čas. Če s krmljenjem predolgo odlašamo, bodo morali sirup predelovati mlade zimske čebele, kar jih po nepotrebnem izčrpa. Zato je priporočljivo dopolnjevanje zalog opraviti pravočasno, praviloma najkasneje do sredine septembra.
Eden od uporabnih ukrepov v poznem poletju je podstavljanje izpraznjene ali delno polne mediščne naklade pod plodišče. Ko naklado z ostanki medenih vencev prestavimo na dno panja, pri čebelah sprožimo močan nagon po čiščenju in prenosu hrane.
Čebele hrane ne želijo imeti na dnu panja, blizu žrela, kjer je bolj izpostavljena roparicam. Zato začnejo preostali med odpirati in ga prenašati navzgor nad zalego. Tak prenos v družini ustvari občutek naravnega donosa, kar lahko spodbudno vpliva na hranjenje matice in poveča zaleganje. S tem čebelar pridobi pomemben val mladih zimskih čebel. Podstavljena spodnja naklada pozimi hkrati deluje kot dodatni prostor oziroma blažilni sloj pred hladnim zrakom pri žrelu.
Pri pripravi na zimo ne smemo gledati samo na sladkorno krmo. Sam sladkor ali preneseni med ne zadoščata za vzrejo zdravih zimskih čebel. Za njihov razvoj so ključne beljakovine, ki jih čebele dobijo s cvetnim prahom.
V našem okolju ima pri tem pomembno vlogo kostanjeva paša. Pravi kostanj čebelam pogosto ponudi obilje cvetnega prahu, ki ga mlade čebele pozneje porabijo za razvoj beljakovinsko-maščobnega telesa. To telo je njihova življenjska zaloga, ki jim omogoča, da preživijo zimo, grejejo zimsko gručo in spomladi vzredijo prvo zalego. Če zaradi suše ali slabega vremena kostanjeva paša odpove, moramo še posebej skrbno preveriti, ali imajo družine v plodišču dovolj cvetnega prahu.
Sodobne strokovne usmeritve prav tako poudarjajo, da je treba ob pomanjkanju naravnih virov družinam po potrebi dodajati nadomestno krmo, vendar mora biti osnovni cilj vedno zadostna naravna zaloga hrane in cvetnega prahu v panju.
Ko družina prenaša med iz spodnje naklade navzgor, moramo biti pri dodajanju sirupa še posebej previdni. Če bi v istem času dodali preveliko količino hrane, bi lahko s sirupom od zgoraj in prenesenim medom od spodaj zapolnili plodišče. Matica bi izgubila prostor za zaleganje, s tem pa bi izničili namen celotnega ukrepa.
Zato je v avgustu priporočljivo dražilno krmljenje v manjših odmerkih, na primer po približno pol litra sirupa vsak drugi ali tretji večer. Tako ohranjamo občutek donosa, spodbujamo zaleganje in hkrati pustimo dovolj prostora za razvoj mladih zimskih čebel. Večje količine sirupa dodajamo šele pozneje, ko se zaleganje naravno začne umirjati in družina oblikuje končne zimske zaloge.
Pozno poletje je tudi čas povečane nevarnosti ropa med čebeljimi družinami. Zato sladkornega sirupa ne dodajamo sredi dneva, temveč pozno zvečer, ko so čebele umirjene in ne izletavajo več. Ob krmljenju naj bo čebelnjak urejen, razlit sirup pa je treba takoj odstraniti, saj lahko že majhne količine privabijo roparice.
Pri pripravi na zimo moramo upoštevati še eno pomembno pravilo: zimske zaloge v plodišču so last čebel. Če so čebele naravni med pomešale s sladkornim sirupom, teh zalog naslednjo pomlad ne prestavljamo v medišča in jih ne točimo za prodajo. Namenjene so družini in njenemu spomladanskemu razvoju.
Dobra priprava čebel na zimo je kombinacija pravočasnega krmljenja, dovolj prostora za zalego, zadostnih zalog cvetnega prahu in pravilnega razporejanja hrane v panju. Sirup v razmerju 3 : 2 je v poznem poletju uporaben kompromis med hitro predelavo in varnim skladiščenjem. Podstavljanje naklade pa je lahko dragocen ukrep, če ga izvedemo premišljeno in ob stalnem nadzoru prostora v plodišču.
Uspešno prezimovanje se začne takrat, ko čebelar razume, da ne pripravlja le zalog hrane, temveč predvsem generacijo zdravih, dolgoživih zimskih čebel. Od njihove kakovosti je odvisen miren zimski počitek in močan začetek prihodnje sezone.
Vlado Auguštin
Mestni trg 4,
8330 Metlika
Slovenija
Telefon: + 386 40 436 516
E-pošta: vlado.augustin@augustin.si