Dobra matica je srce čebelje družine. Od nje so odvisni mirnost družine, obseg zalege, moč spomladanskega razvoja, nagnjenost k rojenju, uspešnost prezimovanja in nazadnje tudi pridelek medu. Čebelar lahko v panju zamenja satje, uredi prostor, doda hrano in izvaja zdravstvene ukrepe, toda če v družini ni dobre matice, družina nikoli ne pokaže vsega, kar bi sicer zmogla. Matica lahko živi več let, vendar njena vrednost za čebelarja ni v dolžini življenja, temveč v kakovosti zaleganja. Najboljše matice so praviloma mlade, dobro oprašene, živahne in sposobne ustvariti strnjeno, lepo zalego.

Takšna družina se spomladi hitreje razvije, lažje izkoristi pašo in v jesen vstopi z več mladimi, dolgoživimi čebelami. Zato je menjava matic eno najpomembnejših opravil v čebelarstvu. Pri tem pa ni nujno, da se vsak čebelar takoj loti zahtevnih vzrejnih metod, presajanja ličink, vzrejnih letvic in specializiranih plemenilčkov. Narava sama nam pogosto ponudi zelo dobre matičnike. Čebele namreč znajo matico vzrediti v treh osnovnih okoliščinah: ob tihem menjavanju matice, ob pripravi na rojenje in v sili, ko družina nenadoma ostane brez matice. Vsak od teh matičnikov ima svoje prednosti in slabosti. Če jih čebelar pozna, jih lahko koristno uporabi, zlasti v manjšem čebelnjaku, kjer je cilj vzrediti nekaj dobrih matic za lastne potrebe.

Kdaj je matica zares dobra?

Dobre matice ne ocenjujemo samo po tem, ali jo vidimo na satu. Ocenjujemo jo po družini. Dobra matica ustvarja enakomerno in strnjeno zalego, družina ima primeren razvoj glede na letni čas, čebele so mirne, v panju je dovolj delavske zalege, trotovske zalege pa ni pretirano veliko. Starejša ali slabša matica pogosto zalega bolj presledkasto. V delavskih celicah se lahko pojavlja več trotovske zalege, družina se razvija počasneje, jeseni prej preneha z zaleganjem in je spomladi pogosto šibkejša. Pri takih družinah se pogosteje pokaže tudi rojilno razpoloženje. To ne pomeni, da je treba vsako matico menjati po koledarju brez premisleka. Enoletna matica je pogosto šele v polni moči. Dveletno matico pa je treba že skrbneje spremljati, posebno če se pokaže slabša zalega, nemirnost, slab razvoj ali večja rojivost. Izjemno dobre matice, ki v družini dokazano dajejo odlične rezultate, lahko ostanejo tudi dlje, vendar naj bodo takšne izjeme zavestna odločitev, ne posledica pozabljivosti.

Naravni matičniki niso vsi enaki

Ko čebelar v panju najde matičnik, mora najprej razumeti, zakaj so ga čebele zgradile. Matičnik sam po sebi še ne pove dovolj. Pomembni so položaj na satu, število matičnikov, starost zalege, prisotnost stare matice, stanje družine in letni čas. Najpogosteje srečamo tri vrste naravnih matičnikov: matičnike tihe zamenjave, rojilne matičnike in zasilne matičnike. Vsi lahko dajo uporabne matice, vendar niso enako zanesljivi.

Matičniki tihe zamenjave: malo jih je, a so pogosto zelo kakovostni

Tiha zamenjava je eden najzanimivejših pojavov v čebelji družini. Čebele se zanjo odločijo, ko ocenijo, da stara matica ne zadovoljuje več potreb družine. Morda je prestara, poškodovana, slabše oplojena ali preprosto ne zalega več dovolj dobro. Pri tihi zamenjavi družina običajno zgradi le nekaj matičnikov. Pogosto jih je od enega do pet. Najdemo jih lahko na površini sata v območju zalege ali ob robovih satja. Ker jih je malo, jih čebele lahko zelo dobro negujejo. Ličinke v them dobijo obilno hrano, matičniki so lepo grajeni in pogosto nastanejo v razmerah, ko je v družini dovolj mladih čebel dojilj, hrane in odkrite zalege. Prav zato veljajo matice iz tihe zamenjave za zelo dragocene. Čebele jih ne vzrejajo v paniki, temveč v urejenem stanju družine. Stara matica je pogosto še prisotna, zaleganje ni prekinjeno, družina pa lahko mirno pripravi naslednico. Posebnost tihe zamenjave je, da lahko v panju nekaj časa sobivata stara in mlada matica. Mlada matica se opraši, začne zalegati, stara pa lahko še nekaj časa ostane v družini. Čebelar tega pogosto niti ne opazi. Jeseni ali pozneje stara matica izgine, družino pa vodi mlada. Če čebelar pri pregledu najde le nekaj lepih matičnikov in družina sicer ne kaže izrazitega rojilnega razpoloženja, naj bo previden. Takih matičnikov ni smiselno brez premisleka podreti. Če jih je več in so zreli, lahko enega pusti družini, druge pa uporabi za narejence ali za zamenjavo slabih matic v drugih družinah. Pri rokovanju z njimi pa je potrebna nežnost. Zrel matičnik je občutljiv. Najvarneje ga je premikati takrat, ko je do izleganja matice le še nekaj dni. Pri rezanju ga ne smemo stiskati, obračati ali izpostavljati hladu in soncu.

Rojilni matičniki: darilo in opozorilo hkrati

Rojilni matičniki nastanejo, ko se družina pripravlja na rojenje. Najpogosteje jih vidimo v maju in juniju, lahko pa tudi prej ali pozneje, odvisno od razvoja družine, vremena, paše in prostora v panju. Vzrokov za rojilno razpoloženje je več. Družina je lahko zelo močna, v panju je premalo prostora, prezračevanje je slabše, čebele so brez dela, mlade čebele dojilje nimajo dovolj odkrite zalege, matica je starejša ali pa se v družini preprosto vzpostavijo pogoji za naravno delitev. Rojilni matičniki so običajno številčnejši od matičnikov tihe zamenjave. Najmetodijo jih predvsem ob spodnjih robovih satov in ob straneh, kjer imajo čebele dovolj prostora za gradnjo. V močni družini jih je lahko veliko. Ker nastajajo več dni zapored, niso vsi enako stari. Kakovost rojilnih matičnikov je lahko zelo dobra. Družina, ki se pripravlja na rojenje, je navadno močna, ima veliko mladih čebel in dovolj hrane. Ličinke so pogosto dobro hranjene. Zato so rojilni matičniki za čebelarja lahko odličen vir matic. Vendar imajo tudi slabost. Če jih brez izbire uporabljamo iz družin, ki se vsako leto močno rojijo, lahko nehote razmnožujemo lastnosti, ki jih v čebelnjaku ne želimo. Zato rojilnih matičnikov ne jemljemo iz vsake družine. Uporabimo jih predvsem iz družin, ki so sicer izjemno dobre: mirne, zdrave, donosne, dobro prezimijo in imajo lepo zalego. Če se taka družina v izjemno rojivem letu pripravi na rojenje, so njeni matičniki lahko zelo uporabni. Čebelar naj pri rojilnih matičnikih pazi na čas. Če v panju pusti preveč zrelih matičnikov, lahko dobi več zaporednih rojev. Če jih izreže prezgodaj, so lahko še občutljivi in slabše prenesejo prestavljanje. V družini ali narejencu praviloma pustimo en dober, zrel matičnik. Več matičnikov pomeni večjo možnost, da se bo izlegla prva matica in uničila druge, ali pa da bo družina nadaljevala z rojenjem.

Zasilni matičniki: najpreprostejši, a ne vedno najboljši

Zasilni matičniki nastanejo, ko družina nenadoma ostane brez matice. Čebele morajo hitro ukrepati. Iz obstoječe delavske zalege izberejo jajčeca ali zelo mlade ličinke in delavske celice preuredijo v matičnike. Ta sposobnost je za preživetje družine izjemna. Za čebelarja pa je takšna vzreja dvorezen meč. Če imajo čebele na voljo jajčeca ali zelo mlade ličinke, lahko vzredijo dobro matico. Če pa izberejo starejše ličinke, je kakovost lahko slabša. Ličinka, ki je bila že nekaj časa hranjena kot delavka, ne more vedno razviti vseh lastnosti najboljše matice. Zasilni matičniki so pogosto razporejeni po sredini sata, tam, kjer je bilo največ mlade zalege. Pri izrezovanju jih zato zlahka poškodujemo. Poleg tega nastajajo v več valovih, zato so različne starosti. Prva izležena matica lahko uniči preostale matičnike, še preden jih čebelar uporabi. Če se čebelar kljub temu odloči za vzrejo iz zasilnih matičnikov, naj družini zagotovi najboljše možne pogoje. Družina naj bo močna, polna mladih čebel, dobro preskrbljena s hrano in cvetnim prahom. Najbolje je, da ima na voljo sat s svežimi jajčeci in najmlajšimi ličinkami na svetlem, kakovostnem satju. Matičnike na starem, temnem satju ali tiste, ki so majhni, slabo oblikovani in neugodno nameščeni, odstranimo. Obdržimo le najlepše, dobro razvite matičnike. Zasilna vzreja je primerna predvsem kot rešitev v manjšem čebelnjaku, ne pa kot najboljša dolgoročna metoda za sistematično vzrejo matic.

Kaj naredi dober matičnik?

Dober matičnik ni samo velik. Pomembno je, da je nastal iz ustrezno mlade ličinke, da je bil ves čas obilno hranjen, da je bil v močni družini z dovolj mladimi čebelami in da med razvojem ni bil izpostavljen stresu. Za kakovost matice so odločilni predvsem štirje pogoji:

• starost ličinke: mlajša ko je ličinka ob začetku vzreje, boljše možnosti ima, da se razvije v kakovostno matico;

• prehrana: matična ličinka mora imeti od začetka do zapiranja matičnika obilje matičnega mlečka;

• toplota: matičniki potrebujejo stabilno temperaturo, zato jih ne izpostavljamo mrazu, vročini ali dolgotrajnemu prenašanju;

• izvor: matice vzrejamo iz družin, ki imajo lastnosti, ki jih želimo v čebelnjaku – mirnost, dober razvoj, zdravje, odpornost, primerno nerojivost, strnjeno zalego in dober donos.

Kako uporabiti naravne matičnike v praksi?

Ko najdemo primerne naravne matičnike, najprej ocenimo družino. Ali je močna? Je zdrava? Ima lepo zalego? Je mirna? Je matica, iz katere izhajajo matičniki, vredna razmnoževanja? Če je odgovor pritrdilen, lahko matičnike uporabimo. Za narejenca izberemo zrel, lepo oblikovan matičnik. Narejenec mora imeti dovolj mladih čebel, nekaj pokrite zalege, nekaj hrane in po možnosti tudi cvetni prah. Če ga postavimo na isti čebelnjak, moramo upoštevati, da se bo del pašnih čebel vrnil v prvotno družino. Zato mora biti narejenec dovolj močan ali pa ga za nekaj časa prestavimo na drugo lokacijo. V družino ali narejenca dodamo praviloma en matičnik. Če dodamo več matičnikov, ne povečamo nujno uspeha. Lahko povzročimo nemir, dodatno rojenje ali pa bo prva izležena matica uničila preostale. Po dodajanju matičnika družine ne vznemirjamo po nepotrebnem. Mlada matica se mora izleči, dozoreti, odleteti na paritev in začeti zalegati. To lahko traja nekaj tednov. Čebelarji začetniki pogosto prehitro odpirajo panj in iščejo matico. Bolje je počakati in pozneje preveriti prisotnost jajčec ter vzorec mlade zalege.

Česa ne smemo početi?

Naravnih matičnikov ne trgamo kar tako, samo zato, ker smo jih našli. Najprej moramo razumeti, kaj se v družini dogaja. Pri tihem menjavanju lahko z nepremišljenim podiranjem vseh matičnikov družini preprečimo naravno zamenjavo slabe matice. Pri rojilnih matičnikih pa lahko s prepoznim ukrepanjem izgubimo roj. Prav tako ni priporočljivo namerno poškodovati matic, da bi izzvali tiho zamenjavo. Takšni postopki so nepotrebno grobi in nezanesljivi. Čebelar ima na voljo dovolj drugih načinov, da dobi dobre matičnike ali vzredi matice. Ne uporabljamo matičnikov iz bolnih, izrazito agresivnih, slabih ali pretirano rojivih družin. S tem si težave samo razmnožimo. Ne prenašamo nezrelih matičnikov brez potrebe. Matičnik ni kos voska, ampak občutljiv živ organizem. Z njim ravnamo mirno, nežno in hitro.

Najboljša šola je panj

Vzreja matic iz naravnih matičnikov je odlična šola za vsakega čebelarja. Nauči nas opazovati družino, razumeti njene potrebe in razlikovati med rojenjem, tiho zamenjavo in zasilno vzrejo. Za manjšega čebelarja je to lahko zelo uporabna pot do lastnih matic. Ni potrebna zahtevna oprema, temveč dobro opazovanje, pravilna izbira družin in pravočasno ukrepanje. Najboljše matičnike nam pogosto ponudijo čebele same. Naloga čebelarja je, da jih prepozna, izbere in uporabi tam, kjer bodo največ koristili. Dobra matica ni naključje. Je rezultat dobre družine, obilne nege, prave starosti ličinke in premišljenega čebelarjevega dela. Ko to razumemo, naravni matičniki niso več samo voščeni izrastki na satu, ampak dragocena priložnost za izboljšanje celotnega čebelnjaka.