Klimatski pogoji  so v letošnji   pašni  sezoni so v večini Slovenije povzročili pojavo mane.  Manin med ni primeren za zimsko prehrano čebel saj vsebuje velike količine mineralnih in balastnih neprebavljivih snovi, ki povzročijo čebelam med zimski mirovanjem velike težave, grižo in največkrat tudi pogubo. Manin med ni škodljiv samo zaradi prenapolnjenosti želodca z neprebavljivimi snovmi, temveč tudi zaradi toksičnosti  za čebelji organizem, zlasti za želodec, živčni sistem in mišična tkiva.

Manin med izvira iz medene rose oziroma mane. Mano izločajo kljunate žuželke – listne uši, škržati in kaparji potem ko vsrkajo rastlinski sok listavcev in iglavcev, predvsem sladkorjev ,  ga delno predelajo in izločijo na zadku v obliki sladke kapljice.   Zaradi biokemijske pretvorbe tekočine po predelavi ne moremo več govoriti o rastlinskemu soku,  ampak o  medeni rosi ali mani. To v obliki lepljivih kapljic najdemo na iglicah in listih  različnih dreves (jelke, smreke, macesna, hrasta, bora, kostanja, vrbe, bukve, lipe, breze, javorja, jesena,…). Takšne sladke kapljice nabirajo čebele in jih pri predelavi  v med  zgoščajo  s pospeševanjem izhlapevanja vode, kar dosežejo z ventilacijo panja in vzdrževanjem ustrezne temperature. Med podajanjem prinesene mane in pri prestavljanju zalog pa čebele dodajajo izločke svojih žlez.

Pri maninem medu je potrebno razlikovati dve popolnoma različni obliki tega medu. Prva oblika je takšna, da nikoli ne kristalizira in je koheretna to je lepljiva. Druga oblika maninega medu pa zelo hitro kristalizira,  tako da dobimo med trden kot beton. Ta strd je pri čebelarjih hitro dobil ime cementni med. Vzrok za ta pojav je prisotnost melecitoze , ki ga čebele ne morejo pravočasno  kvalitetno predelati za skladiščenje v satju.  Če se pravočasno ne iztoči iz panja povzroča velike probleme tako čebelam kot čebelarju.

Melecitozo je iz gozdne mane prvi izoliral francoski kemik Berthelot in jo tudi kemijsko označil. Melecitoza je  trisaharid, sestavljen iz dveh molekul glukoze in ene molekule fruktoze  Ime melecitoza  (meleze)  v francoščini pomeni  macesen, kjer naj bi to mano  izločala ušice Larix pinus. Vendar  melecitozo  v panje  prinašajo čebele tudi v krajih, kjer macesen sploh ne raste, ali pa ga je tako malo, da njegove ušice ne morejo izločati tolikih količin mane. Takšno  mano  najdemo tudi na  smreki, kjer jo izloča  zelo puhasta lahnida (Lachniella costata Zett).

Čista melecitoza je bel prašek in je od vseh sladkorjev v medu najmanj topna, kristalizira že predčasno in povzroča, da začne istočasno kristalizirati še glukoza.  Pri izparevanju vode iz mane začne v panju melecitoza hitro kristalizirati,  med se strdi in ga ni več mogoče iztočiti Čebelarji jo lahko prepoznamo, saj pri porabi takega strjenega medu v satju pada na dno panjev vse polno belih kristalčkov, ki jih čebele nosijo iz panja.

Čebelarji  moramo ob obilni paši na mani z visoko stopnjo melecitoze  odstraniti matično rešetko, da matica lahko zaleže sleherno prazno celico. Prav tako moramo skrbeti da v čebeljem gnezdu tako rekoč dnevno menjavamo  polne sate s praznimi. Čebelarje z večjim številom panjev to seveda lahko spravi v stisko, če nimajo dovolj rezervnega satovja. Točenje na vsakih nekaj dni  je le delna rešitev, saj  pomeni to za družine prepogost stres,  prav tako natočeni med v posodah žal ni zrel in začne pogosto vreti.

Čebelarjem  ki  niso uspeli  iztočiti vsega medu iz satja,  ker je prej kristaliziral  svetujem, da po točenju  medu sat  popršijo ali pomočijo z vodo in takega vrnejo čebelji družini. Čebele bodo vodo odstranile, prav tako del kristaliziranega medu.  Če postopek ni bil v celoti učinkovit in je v satju še ostal kristaliziran med, naj postopek ponovijo, oziroma satje za 24 ur namočijo v vodi.  Zaradi slabe topnosti melecitoze naj bi 20 satov namakali v 80-100 litrih vode, ki pa ne sme biti topla. Melecitozni med namreč vsebuje številne kvasovke, zaradi katerih začnejo njegove raztopine hitro vreti.  Iz satja  po namakanju  stresemo vodo,  preostali med še enkrat potočimo in  damo satje posušiti čebelam. Namakanje  satja  v vodi  je  intervencijski ukrep, ki zahteva  mnogo dela, prav tako  je dvomljiva kvaliteta tako iztočenega medu. S  tem postopkom se rešimo cementnega medu  v satju, ki ga lahko tako potočenega uporabimo v plodišču.

Čebelarji, ki čebelarimo z nakladnimi panji  imamo možnost, da lahko polne nastavke odkritih medenih satov  melecitoznega medu potisnemo pod plodiščno naklado, nanjo pa poveznemo mediščno naklado s praznimi sati. Čebele ne trpijo medu izpod plodišča in ga zato veselo prenašajo v medišče, pri čemer ponovno dodajajo encime ki razgrajujejo mano.  V dveh oziroma treh tednih, odvisno od živalnosti družine in njenega »razpoloženja«, bodo čebele prenesle polno naklado medu. Med pridobljen s takšno metodo prenosa ne bo več kristaliziral. Razgrajeni kompleksni sladkorji tako postanejo čisto sprejemljiva hrana za prezimovanje čebel,  prav tako  iztočeni med ne bo kristaliziral v kozarcih.

Pri vseh zgornjih opravilih je potrebno biti zelo previden, saj vsa dela opravljamo v času ko v naravi ni izrazite paše in zato obstaja stalna nevarnost ropa. Cilj  vseh teh ukrepov je, da čebelje družine v plodišču v območju zimske gruče (ob in nad njo) pred prezimovanjem nimajo maninega medu,  še posebno  ne kristaliziranega !  Zato moramo čebelarji  pravočasno ukrepati in se znebiti  kristaliziranega medu iz območja čebelje gruče.  Te čebele  naj bi v svoji bližini pred prezimovanjem imele vsa štiri polne sate kvalitetne hrane.  Nikakor se ne sme zgoditi, da bi čebele do srede zime porabile primerno hrano in se v gruči primaknile h kristaliziranim zalogam. To bi povzročilo smrt čebeljih družin.

Najboljše pa je,  če sate polne strjene mane preko zime shranimo in jih  porabimo za prehrano čebeljih družin in spodbujanje zaleganja v  pomladnih mesecih.  Sate cementnega medu je možno uporabiti  tudi pri rojih, ki  jim tako zagotovimo hrano za poletni razvoj.

Pri prodaji melecitoznega medu je treba upoštevati da je melecitoza  sladkor in ne med. V kozarcih   melecitoza na dnu tvori belosivo usedlino peskaste strukture. Pri topljenju medu se sicer raztopi, čez nekaj dni pa se spet pojavi. Večje količine usedline pa se tudi  na 40° C ne stopijo, marveč je za to potrebna višja temperatura. Pri tem seveda obstaja nevarnost, da zvišamo HMF preko dovoljenih meja, tj. prek 40 mg/kg.

Pojav kristalizacije mane v satju se v zadnjem času pojavlja vse pogosteje in na vse večjem območju.  Naloga čebelarjev je da se naučimo  prepoznati to nevarnost,  pravilno ukrepamo ter pripravimo družine za varno prezimovanje, sicer je lahko opisano strjevanje za marsikatero čebeljo družino usodno.

Vir: A. Imdorf, S. Bogdanov, V. Kilchenmann (1985) Melezitose or cement honey in the honey and brood chambers – what to do?