Čebelarstvo Auguštin

Čebelja družina pozimi

Zima z nizkimi temperaturami in obilico snega je zelo kritično obdobje v življenju vsakega živega bitja. Čebele pri temu niso izjema.

Čebelja družina se pripravi na zimo s postopnim zmanjševanjem zalege in premeščanjem zalog v okolici gnezda. V samih čebelah se zgodijo določene fiziološke spremembe, ki omogočajo veliko daljše življenje, kot je to običajno za čebele čez leto. Tedaj živijo le nekaj tednov, pozimi pa morajo preživeti nekaj mesecev.

Po jesenskem zatišju pa se s začetkom novega koledarskega leta in daljšanjem dneva začenja intenzivno življenje čebel. Matica prične zalegati jajčeca, iz katerih zimske čebele vzredijo svoje naslednice in tako številčno močne skupaj dočakajo prve spomladanske paše. V zimskem času je obnašanje čebel v neposredni odvisnosti od temperature v okolici. V kolikor je temperatura nižja od 8, °C zimske čebele ne izletavajo iz čebeljih panjev. Pri temperaturi od 9°C do 16 °C izletajo občasno, medtem ko čebelam najbolj odgovarjajo temperature od 16 do 32°C. Ko se temperatura v naravi spusti izpod 10 °C čebele nagonsko prenehajo leteti in se umaknejo iz žrel v notranjost panja, kjer se stiskajo v zimsko gručo. Ta se oblikuje na prostoru med sati in ima obliko podaljšane žoge.

Čebele so na zunanjem sloju zimske gruče razporejene v obliki strešnikov. To omogoča zimski gruči dobro kompaktnost in stabilnost. Tu je na majhnih razmakih ujet zrak, kar omogoča odlično toplotno izolacijo. Gostota čebel skozi celotno zimsko gručo ni enakomerna. Najgostejša je na zunanjem sloju, kjer so čebele zaradi direktne izpostavljenosti zunanjim temperaturam tudi najbolj stisnjene. Zunanji sloj preprečuje preveliko in prehitro izgubo toplote iz notranjosti gruče. V notranjosti zimske gruče, kjer je tudi matica, se vse do spomladi odvija življenje. V središču guče je prava poletna klima z veliko vlago in temperaturo od 33,3°C pa vse do 42 °C. V primeru, da v čebeljem panju ni zalege, je temperatura v središču gruče približno 21°C, na površini gruče pa je vrednost od 6,1 do 7,8 °C. Z padanjem zunanje temperature se gruča stiska, debelina zunanjega sloja oz. plašča gruče pa se s zbijanjem čebel še poveča.

Vsa toplota proizvedena v zimski gruči izhaja iz mase čebel. Te za proizvodnjo toplotne energije uporabljajo par mišic s katerimi premikajo krila. Te mišice se z veliko hitrostjo stiskajo in sproščajo, kar povzroča njihovo dregetanje. Posledica tega je intenzivno spreminjaje kemične energije v toplotno. Tako ogljikovi hidrati, ki se v čebeljem telesu nahajajo v tkivu in hemolimfi, reagirajo s kisikom in postanejo vir energije: za delo mišic, za gibanje in proizvodnjo toplote.

Da se proizvedena toplota ne bi izgubila, skrbijo venci medu, ki se nahajajo nad zimsko gručo. Med je namreč snov s zelo veliko toplotno akumulacijo, ki se dolgo in počasi segreva in prav tako tudi počasi ohlaja. Izgubo toplote čebele preprečujejo tudi z proizvajanjem zračne izolacije v celicah satja. Več kot polovica čebel v gruči zaseda prazne satne celice, ki jih zapirajo s svojimi telesi. V tako formiranem prostoru je ujet zrak. Ker se zrak ne more gibati je dober toplotni izolator. Prav tako je dober izolator množica dlačic, ki se nahajajo na prsnem delu čebel in med katerimi se nahaja zrak.

Čebele se v zimski gruči stalno premeščajo. Nekaj časa se nahajajo na zunanjem sloju gruče, nato pa se prebijajo v notranjost gruče, da se ogrejejo. Tu zaradi velike vlažnosti, ki je potrebna za razvoj zalege in prisotnosti ogljikovega dioksida ne ostanejo veliko časa. Čim bolj je temperatura v okolici nižja, intenzivnejše je premeščanje čebel Te niso sposobne dolgotrajnega bivanja v mrzlem zunanjem sloju gruče. Gruča v panju ne ostaja na istem mestu, kajti premikati se mora za hrano. Občasno se gruča razide in oblikuje na novo in tako postopoma premika z viri hrane.

Vsi ti popolni mehanizmi proizvodnje in reguliranja toplote so možni, če je čebelja družina zdrava in če ima dovolj virov energije, hrane oz. medu. Prav tako temperaturo veliko lažje uravnavajo močne družine, zato moramo čebelarji poskrbeti , da zazimimo živalne  in vitalne družine.