Einsteinove čebele

Svetovno znani fizik in dobitnik Nobelove nagrade za fiziko Albert Einstein naj bi ob neki priliki izjavil: “Če bi čebela izginila z obličja sveta, bi človeku ostala ne več kot štiri leta življenja. Nič več čebel, nič več opraševanja, nič več rastlin, nič več živali, nič več človeka

Ta njegov citat je v luči trenutnega skrivnostnega izginjanja čebel povzelo veliko novinarjev, nacionalnih časopisov in tudi na stotine spletnih dnevnikov. Res da je bil Einstein pameten mož, morda celo najpametnejši človek nasploh, vendar na žalost ni bil čebelar in tako o čebelah ni vedel prav veliko . Prav tako zgornjega citata slavni fizik ni nikoli izrekel. Podobno kot pri mnogih drugih citatih, so tudi tega pripisali Albertu Einsteinu, da bi mu dodali pridih avtoritete. Kot se večkrat zgodi, pa je v ponarejenem citatu zrno resnice in apokaliptični prizvoki niso le strel v prazno.

Poročilo ameriške Nacionalne akademije znanosti je že pred časom dokumentiralo krizo med severno ameriškimi opraševalci, zlasti med čebelami in čmrlji. Evropske študije, ki jih odlikujejo še boljši znanstveni podatki o populacijskih trendih, poročajo o podobnih upadih števila opraševalcev v Evropi. Temu trendu se ni izognila niti Slovenija , kjer smo letos priča izginotju velikega števila opraševalcev, izgube čebeljih družin se gibljejo preko 30%.

Čebela ima izredno pomembno in kompleksno mesto v naravi, še posebno tedaj ko govorimo o raznih kmetijskih kulturah. Danes vse bolj jasno postaja , da je kvaliteta življenjske sredine usodno odvisna za obstanek in napredek sodobnega človeka. Čebela s svojo aktivnostjo v naravi, ki ji pravimo opraševanje, pomembno vpliva na proizvodnjo človeške in živalske hrane, raznih industrijskih surovin, kakor tudi na človekovo zdravje in druge dejavnike življenja. Problem proizvodnje hrane, zaradi povečanja človeške populacije postaja vse bolj alarmanten. Izginotje čebel bi imelo zato posledice za celotno verigo oskrbe s hrano.

Ker pridobivanje novih obdelovalnih površin, ne gre več v korak s povečanjem števila prebivalcev, je edina rešitev povečanje donosov po enoti površine. Tega lahko dosežemo z določenimi agrotehničnimi postopki, med katerimi je zelo pomembno opraševanje in pri tem igra čebela glavno vlogo. Za opraševanje polj nobenih drugih opraševalcev ne moremo zbrati, prestaviti in spet izpustiti drugje, tako kot to počnejo čebelarji s svojimi čebeljimi družinami.

Ameriška nacionalna akademija znanosti o opraševalcih pravi, da so čebele vključene v toliko različnih trgov, da bi njihovo izginotje povzročilo zlome na vseh področjih. Za ilustracijo kako so čebele prisotne na vsakem koraku našega življenja, dajejo primer McDonaldsovega hamburgerja kjer so pri: mletemu mesu, kumaricah, čebuli, zeleni solati, siru, sezamovih semenih na hlebčku – pri vsem tem udeležene čebele.

Če bi čebele izginile po vsem svetu, bi prišlo do pomanjkanja hrane, saj čebele  ne bi več opraševale rastlin, od katerih pridobivamo sadje, zelenjavo, oreščke itd . Med bi izginil s tržišča in raznovrstni uporabniki voska bi morali začeti uporabljati dražje nadomestke.Pretresi v svetovni ekonomiji bi bili globoki in dolgotrajni.

Če bi izumrle vse od več kot 7000 čebeljih vrst, bi ti pretresi prerasli v cunamije, ki bi postavili na glavo celotne ekosisteme. V nekaterih ekosistemih čebele predstavljajo ključne vrste – podobno kot najvišji kamen v oboku, brez katerega bi se obe strani oboka podrli. Ko bi izumrle rastline, ki so odvisne od čebel, bi bile prizadete vrste, ki so odvisne od teh rastlin, kar bi spet vodilo v smrt vrst, ki so odvisne od njih in tako naprej.

Z opraševalci na splošno v zatonu in čebelami, ki množično izginjajo, imamo torej precej razlogov za skrbi. Čeprav zastrašujoče izjave strokovnjakov nimajo avtoritete Alberta Einsteina, upam da bo trenutna zaskrbljenost javnosti zaradi čebel sprožila raziskave in ukrepe, ki so potrebni za ohranitev pomembnega, a še vedno ne dovolj cenjenega člena svetovne prehranske mreže – čebele.